Ce v tern vsebovane momente poblize razlocujemo, vidimo, da imamo za prvi momentobstoj samostojnih podob ali zatrtje tistega, kar je razlocevanje na sebi, narnrec da ni na sebi in nima obstoja. Drugi moment pa je podvrzenje tega obstoja pod neskoncnost razlocka. V prvem momentu je obstojeca podoba; kot zasebstvujoca aii v svoji dolocnosti neskoncna substanca nastopi zoper obco substanco, zataji to tekocnost in kontinuiteto z njo in se zatrjuje kot [taka, ki] ni razpuscena v tern obcem, temvec nasprotno kot [taka, ki] se ohranja z odlocenjem od te svoje neorganske narave ins tern, dajo trosi. Zivljenje v obcem tekocem mediju, spokojno razkladanje podob1 postane ravno stern njihovo gibanje aii zivljenje kotproces. Enostavna obca tekocnost je nasebje in razlocek podob je drugo. Toda ta tekocnost postane sama s tern razlockom drugo; zakaj ona je zdaj za razlocek, ki je na sebi in za sebe samega in zato neskoncno gibanje, od kateregaje trosen ta spokojni medij, zivljenje kot zivo. –