Za Hegla to najprej pomeni, da se subjekt zdaj lahko ima za avtoritativni vir svojega vedenja o svetu: Karkoli že izve od »resnice« dejanskosti, tega ne izve po zaslugi pasivnega registriranja, temveč z aktivnim prizadevanjem zavesti, ki je domnevni »predmet« predhodno konstituirala. Na določen način sta opazovalec in od njega opazovani subjekt s tem že prodrla do spoznavno-teoretskega stališča, kakor ga je zaznamoval Kant v svoji transcendentalni filozofiji: temu primerno se za obe strani zdaj postavlja vprašanje, katere vrste je potemtakem vedenje o sebi, ki ga lahko subjekti posedujejo kot takšni tvorci resničnih izjav. »Samstvo«, za katerega zavest o samem sebi bo Heglu šlo v nadaljevanju, je torej racionalni individuum, ki se abstraktno že zaveda svojih konstitutivnih, svetotvornih spoznavnih dosežkov.