Iz tega odlomka razberemo, da Hegel tukaj preide k prikazu, kako opazovani subjekt iz prej razvitega pojma »življenja« pričenja vleči konsekvence za lastno samorazumevanje: Medtem ko si je doslej to »samstvo« lahko predstavljal le po vzorcu, ki mu je nudil zgolj pasivno opazovanje svojih mentalnih aktivnosti, svojih »predstav«, torej brezsvetni, breztelesni, nesituirani jaz, pa zdaj prične samega sebe razumevati izhajajoč iz nasprotja do koncepta »živega«, ki mu je kognitivno že dostopen. Kar opazovalec že ve, namreč, da mora subjekt, zato da bi prispel k boljšemu, popolnejšemu samozavedanju, preiti k drži poželenja, to tale subjekt polagoma odkrije šele s tem, ko pojem življenja refleksivno aplicira na lastno pozicijo glede na svet: Spozna, da njegovo samstvo ni punktualna zavest brez mesta in kraja, temveč se s praktičnim delovanjem nanaša na organsko dejanskost; kajti nasproti svetu, ki je poln živosti, se ne more več vesti zgolj epistemično, temveč le aktivno, namreč kot naravno reproducirajoče se živo bitje.

v Axel Honneth: Od poželenja k pripoznanju, Heglova utemeljitev samozavedanja