Hegel boj na smrt vpelje takole:

"To gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja pa je bilo predstavljeno na (prav) ta način, kot početje enega; toda to početje enega ima po sebi podvojeni pomen, da je njegovo početje tudi početje drugega; (to) drugo je namreč prav tako samostojno, v sebi sklenjeno, in v njem ni ničesar, kar ni po sebi."

To se sklada z mojim predlogom, da je v resnici v igri le en biološki individuum. Opis boja na smrt deluje kot alegorična upodobitev poskusa posameznega samozavedanja, da potrdi svojo samostojnost, s tem ko zanika vsakršno odvisnost od »svojega predmetnega načina«, t.j. življenja, ki je začelo pomeniti drugost sveta, katerega prizorišče to življenje je . Do sedaj se je življenje, ki je »predmetni način«, razodelo kot življenje neke zavesti, dejansko nekega samozavedanja. V resnici je to isto samozavedanje tisto, ki tu želi zanikati ta predmetni način. Gre za tisto samozavedanje, ne kot poizkušajoče potrditi lastno samostojnost, temveč kot preživljajoče »vse razprostranjenje čutnega sveta«. Subjekt, ki prestaja to izkustvo, pa se še ne zaveda, da gre za dve različni določili njega samega. Neprisvojena drugost sedaj privzame formo odtujitve od tega, kar je v bistvu njena lastna zavest, živeča v svojem svetu, njena lastna empirična zavest. Hegel to odtujitev slikovito prikaže s podobo živečega invidua, ki se sooči z drugim individuom. Poskus zanikanja odvisnosti od tega, kar je dejansko lastno življenje, pa nazorno oriše/ s podobo prizadevanja po pokončanju življenja drugega, ki mu stoji nasproti.