Tudi za jaz so razločki nepomembni: vse to so njegove predstave. Toda za očitno se ne izkaže samo ta strukturna identiteta – nujno je, da je to, kar je samozavedanje, samo tudi življenje. Tako Hegel o samozavedanju takoj reče, da je »to drugo življenje« (str. 100, § 179). To drugo življenje je seveda kot samozavedanje neko izjemno življenje, namreč življenje, ki ima zavest in za katerega je vrstni značaj živečega 'dan'. Ni le samo po svoji strukturi vrsta – se pravi: ni zgolj dejstveno kot »jaz« enostavno obče, ki v sebi enoti vse različno –, temveč je 'zanj' to, da ve, da je živo vrsta le, ko je samo »za sebe vrsta«. To ima prvo neposredno pojavnost v tem, da ne pozna ničesar drugega kot samo sebe. Je »ničnost drugega«, kar ga popolnoma in v celoti izpolnjuje – povsem enako, kot življenje ne pozna drugega kot samo sebe in se ohranja, s tem ko vse drugo, anorgagnsko substanco, razpušča v sebi in se ohranja kot vrsta v malomarnem trošenju in žrtvovanju posameznika.