Tudi poželenje, ki išče dejansko samozavedanje, sicer ve – kot poželenje – le za samo sebe in ne išče ničesar drugega kot samo sebe v drugem, zna pa v njem samo sebe najti le, če je to drugo samostojno in to mu dovoljuje, da, kar se njega tiče, ne obstaja na sebi, temveč je, utajajoč sebe, 'za drugo' (str. 101, 181). In le zavest zmore biti na ta način drugo same sebe in tako samo sebe odpravljatii, ne da bi prenehala biti. V tem smislu »mora« samozavedanju »postati zadovoljitev«, in predmet »mora negacijo samega sebe izvršiti na sebi« (str. 101, 181). Ta »mora« je stari Aristotelov έξ ύθέσεως άναγκαίον: če naj samozavedanje postane resnično samozavedanje,mora obstajati na sebi – in mora najti drugo samozavedanje, ki je pripravljeno biti 'zanj'. Nujna posledica tega je podvojitev samozavedanja: možna je zgolj kot podvojena. To ga uči tudi njegova iokusvo. Le nekaj, kar obstaja kljub svoji negiranosti, in tudi nekaj, kar negira samo sebe, lahko s svojim obstojem jazu potrjuje to, k čemur zavzeto stremi: da mu ni treba vedeti za nič drugega, kot za samega sebe. Ampak to je sedaj izkustvo, ki ga mora dobiti samozavedanje poželenja: da mora biti to, kar mu edino lahko priskrbi samozavedanje, tudi sámo samozavedanje. To pa ne pomeni le, da je svobodno, da mu potrdi njegovo lastno samozavedanje, temveč da je svobodno tudi, da mu pripoznanje odreče.