Poved, ki neposredno sledi ugotovitvi spodleta »poželenja«, je verjetno najtežavnejša od vseh, kar jih postreže poglavje o »samozavedanju«; brez vnaprejšnjega opozorila s strani vedočega opazovalca je tukaj zatrjeno, da subjekt za izpopolnitev svojega samozavedanja potrebuje vizavi, ki sedaj »na sebi« izvrši tisto negacijo, ki jo je sam poprej izvedel na naravni dejanskosti: "Zavoljo samostojnosti predmeta lahko samozavedanje do zadovoljitve pride le tako, da ta sam izvrši negacijo na sebi; in mora na sebi izvršiti to negacijo samega sebe, saj je na sebi negativno in mora za drugo biti to, kar je." Morda se je smiselno najprej vprašati, na katero potrebo neki meri Hegel, ko zanjo trdi, da jo je mogoče zadovoljiti le pod pogojem vzajemne negacije. O organskem gonu, ki je prišel do izraza v pred tem obravnavanem »poželenju«, pri tem ne more več biti govora, saj je ta v konsumpciji naravnega sveta že prispel do potešitve; spričo vsega samozakrivljenega razočarjanja je bil subjekt vendarle uspešen v tem, da si je od dejanskosti v skladu z lastno diskriminacijo prisvojil snovi, ki so lahko izpolnile njegove animalne ali »erotične« potrebe. V tem smislu mora imeti Hegel tukaj pred očmi globlje ležečo, prav tako v »poželenju« vsebovano potrebo, ki jo lahko imenujemo »ontološko«, ker je usmerjena na potrditev določene predstave bitnega/bivajočega značaja dejanskosti: V uničevalni aktivnosti, ki naj bi zadovoljila njegovo poželenje, je šlo subjektu za to, da se potrdi v svoji gotovosti glede »ničnosti« sveta, njegovega golega produktnega značaja. O tej ontološki potrebi torej, ki je bila prej razočarana, Hegel sedaj trdi, da lahko do izpolnitve dospe le pod naslednjima pogojema: od nje navdan subjekt mora po eni strani trčiti ob element dejanskosti, ki prej opravljeno negacijo sam od sebe izvrši na samem sebi/na njem samem, in obratno mora subjekt po drugi strani tovrstno negacijo na ali nasproti sebi izvršiti sam.