S tem je zadana neka druga naloga kot tista, ki jo je v transcendentalni dedukciji čistih pojmov razuma postavil in razrešil Kant. Transcendentalna sinteza apercepcije je sicer funkcija samozavedanja, toda zgolj kolikor to šele omogoča zavest nečesa drugega, nekega predmeta. In zgolj zavest samodoločitve uma, ki ga Fichtejevo vedoslovje razvije iz primata praktičnega uma, zaseda transcendentalno funkcijo in služi utemeljitvi vednosti o nejazu. Proti temu je Heglovo emfatično pojasnilo, da je v samozavedanju dosežen pojem duha in s tem točka preokrenitve, na kateri zavest iz »barvite kaznosti čutnega tostranstva in prazne noči nadčutnega onstranstva vstopi v duhovni dan vpričnosti« (str. 102, § 183). V Heglovi baročni formulaciji odzvanja, da je v pojmu duha dosežena dejanskost, ki kot dan zaobsega in vključuje vse, kar je. To daje poglavju »Samozavedanje« osrednje mesto na celotni fenomenološki poti. Sicer je samozavedanje neka neposredna gotovost, ampak da je ta gotovost samozavedanja obenem tudi resnica vse gotovosti, to še ni del njegove neposredne gotovosti kot take.