Med Heglovimi deli je komaj katero besedilo že od samega začetka pritegnilo nase več pozornosti kot poglavje o samozavedanju v Fenomenologiji duha. Naj bo knjiga v celoti še tako težavna, tako nedostopna, tukaj, kjer duh po Heglovih lastnih besedah »iz prazne noči nadčutnega onstranstva« stopi »v duhovni dan pričujočnosti/vpričnosti«1, se je razumevanju končno zasvitala oporna točka: Prikaz samoizkustva duha nenadoma zadobi živahnejše barve, samotnemu samozavedanju se kot strela z jasnega pridružijo sosubjekti, abstraktno, dotlej zgolj kognitivno dogajanje se preobrazi v socialno dramo »boja na življenje in smrt«2 - skratka, zbrani so vsi elementi, ki so postidealistični filozofiji v njeni lakoti po dejanskosti lahko nudili snov za konkretizacijo in ozaljšavo.