Predlagati, da Hegel tukaj ne govori o večih/mnogih človeških bitjih, se morda zdi prezreti konec prvega dela/razdelka, kjer Hegel pravi, da je v svoji zadnji preobrazbi “za nas navzoč že pojem duha” (PhG: §177, slo 183). 

A ta pripomba/komentar/opazka, utečeni predstavi navkljub/kot se pogosto predpostavlja, ne pozdravlja/odobrava/zagovarja pojavitve pojma družbenega bitja pred nami. 

Hegel jasno pove, da “duh” tukaj pomeni predmet, ki “je tolikanj jaz kot predmet”. Kar je točno tisto, kar za nas postane navzoče, ko se razkrije, da je problematični moment dvojnega predmeta samozavedanja sam samozavedanje, sam jaz. In to velja za katerikoli jaz, ki je na ta način razkrit kot predmet: nobene potrebe ni, da bi bil to nekdo drug kot subjekt izkustva, ki ga opazujemo. 

Ne zanikam, da nam tisto, kar je duhovno, ne bo v popolnosti predočeno, dokler v predstavo ne bo vključeno družbeno bitje. Ampak Hegel umesti “jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz” v to “kar bo za zavest postal dalje”, namreč “izkustvo, kaj je duh”. Kar pomeni isto kot reči, da bo medigra med posameznim in mnogim nastopila šele kasneje, ni pa še rezultat izkustva, ki smo mu bili priča do sedaj.

v John McDowell: The Apperceptive I and The Empirical Self