Na tem mestu se v tekstu pojavi neka nenavadnost. Takoj za zgoraj navedenim citatom, ki nas vpelje v boj na smrt, Hegel pravi: »Ta predočitev je podvojeno početje: početje drugega in početje po samem sebi. Kolikor je početje drugega, gre torej vsakteri na smrt drugega« (PhG:§187, slo 194). Kar se tiče podobe dveh individuov, ki se želita pokončati, gre vsekakor za misteriozen komentar. Kako more biti gnanje za smrtjo drugega biti njegovo delo? A če je drugi dejansko subjekt sam, kot »pogreznjen v bit življenja« (PhG: §186, slo 193), je ideja v določeni meri smiselna. Če nekdo želi potrditi svojo samostojnost kot samozavedanje, s tem da izkaže svojo brezbrižnost do golega življenja, potem je pravzaprav on sam, kot živ (kar tukaj nastopa kot drugo) tisti, ki se mora podvreči tveganju smrti. »V tem pa«, nadaljuje Hegel, »je navzoče tudi to drugo, početje po sebi samem; zakaj le-ono vključuje zastavitev lastnega življenja«. To se obnese na dveh ravneh: tako znotraj podobe, kjer streženje po življenju drugemu zahteva zastavitev lastnega življenja, in kot tudi anticipacija tega, česar se samozavedanje v poskusu potrjevanja svoje samostojnosti nauči v tej fazi izkustva: da je namreč življenje, ki se ga samozavedanje poskuša odreči, nekaj nujnega za nadaljevanje njegove samostojnosti, in je torej njegovo lastno življenje v nevarnosti, kadar se žene za smrtjo domnevno drugega. Domnevno drugo življenje namreč ni nič drugega kot njegovo lastno življenje, vendar to ni način, na katerega uvid neposredno doleti zavest, katere izkustvo tukaj opazujemo.