Absolutni gospodar, smrt, ki zahteva absolutno podvrženje, tako tresočega se v celoti vrže nazaj vanj samega. Čisto zasebstvo je, prav ker v 'smrtnem strahu' ne stoji nič drugega več, česar bi se človek lahko oprijel, postalo 'zavestno', se pravi 'zanj' je postalo, za kaj mu zares gre – in to je razlog, zakaj hlapčevstvo sedaj pridobi samozavedanje služenja: služabnik se sebe zave na nov način, ki je še drugačen kot samoopustitev služenja, njegovo lastno zasebstvo: »v vseh posameznih momentih [ne zgolj v splošni razvezanosti smrtnega strahu] odpravlja [hlapčevska zavest] svojo navezanost na naravno bivanje in to z delom premaguje« (st.105, 201). »Naravno bivanje z delom premagovati [hinwegarbeiten]« – s tem je padla ključna beseda, kako vedenje o čistem zasebstvu, ki je služeči zavesti postala 'zanj samo', pride do sebe: z delom. Delo je 'zavrto poželenje': namesto, da bi neposredno zadovoljila poželenje, se zavest drži pri sebi, ne uniči predmeta ('zadržano izginjanje'), temveč ga naredi za ostajajočega, s tem ko ga 'gradi', mu izteše formo. Delujoča zavest dospe, s tem kot postavlja svoj predmet, 'do tega, da zre samostojno biti kot sebe samo'.