Hegel povzame ta rezultat, rekoč: »Samozavedanje doseže zadovoljitev le v drugem samozavedanju« (PhG: §175, slo 181). Mislim, da se to običajno razume kot trditev, da more samozavedni individuum, recimo samozavedno človeško bitje, obstajati le, če obstajata vsaj dva, ki drug drugega pripoznata kot isto, kar sta ona sama. In temu sploh ne ugovarjam, saj bi to, kar šele sledi, zlahka uskladili s takšnim pojmovanjem večih/mnogih individuov, ki se vzajemno pripoznavajo. A prav to nas, v še resnejši obliki, sooči z izhodiščno nejasnostjo, namreč kakšno vlogo igrajo tukaj Heglovi koraki na poti napredovanja k absolutnemu védenju. Oziroma, z drugimi besedami, pred nami je problem umestitve citata, kakor smo ga interpretirali, v tok mojega dosedanjega branja teksta.
Drugost, ki mora biti z gibanjem samozavedanja aufgehoben, se je sprva prikazovala kot drugost »vse/vsega razprostranjenje čutnega sveta« (PhG: §167, slo 173), en moment v dvojnem predmetu samozavedanja, katerega gibanje je premagovanje nasprotja med tem momentom in drugim, namreč samim sabo. To je bil tisti moment v dvojnem predmetu, »vse razprostranjenje čutnega sveta«, ki je šel nazaj vase in postal življenje (PhG: §168, slo 174), se nato razodel kot zavest in končno kot samozavedanje. To je »drugo samozavedanje« iz našega prej navedenega citata. Vsekakor bi v nekem smislu to moral biti isti predmet, ali moment v dvojnem predmetu, kot tisti, s katerim smo pričeli, le da je sedaj razumljen bolj higienično – manj neposredno. Ampak če »drugo samozavedanje« na tem mestu pomeni dobesedno drug um, denimo drugo človeško bitje, kaj se je potlej pripetilo z »vsem razprostranjenje čutnega sveta«? Kako nadomestitev prvega momenta v dvojnem predmetu samozavedanja s samozavedanjem nekoga drugega sodi k razvoju tistega momenta, ki ga je Hegel v besedilu po vsem sodeč ponujal do te točke/doslej? In kako to pripomore k nevtralizaciji grožnje, ki jo utegne predstavljati drugost predmeta zavesti?