Hegel pravi, da je, za nas ali na sebi, prvi teh dveh momentov v objektu samozavedanja šel nazaj vase in postal življenje. (PhG: §168, slo 174). S tem se vrača k zaključni stopnji izkustva zavesti (see PhG: §162), kjer se je tisto, kar se je kazalo kot samostojni predmet zavesti, izkazalo za samorazvijajoče gibanje »absolutnega pojma«. Kar je privedlo do nastopa samozavedanja. Kot je pri Heglu pogosto, je na tistem mestu življenje služilo kot podoba oziroma model njegovega razumevanja »pojma«, ki proizvaja razlikovanje znotraj sebe, namesto da bi bil zunanje povezan z vsebino, ki je drugo kot on sam. A tukaj, v začetnih odstavkih poglavja »Samozavedanje«, postane življenje več kot podoba. Postane, tako rekoč, ono samo.