Subjekt-življenje, pravi Hegel, »je zase samo rod«. To se sklada z dejstvom, da je življenje, in se navezuje na pojmovanje rodu kot razpuščanje razlik. To življenje je samozavedanje, ki »se ima za predmet kot čisti jaz« (PhG: §173, slo 179), in »je s tem samo sebe zagotovo le z Aufheben tega, ki se mu predočuje kot samostojno življenje« (PhG: §174, slo 180). Samega sebe se zaveda kot primorano odpraviti razliko med sabo in »tem drugim«, prvim dveh momentov v svojem dvojnem predmetu. Tega smo se že dotaknili (v PhG: §167, slo 173) kot gibanja samozavedanja – premaganja nasprotja med momentoma njegovega/svojega predmeta. Le da smo sedaj precizirali, da je moment, ki se najprej pojavi kot nasproten/zoperstavljen samozavedanju, moment, katerega nasprotovanje samozavedanju je treba premagati, bil elaboriran kot življenje.