S samozavedanjem smo torej vstopili v domorodno kraljestvo resnice. Videti velja, kako najpoprej nastopi podoba samozavedanja. Če to novo podobo vedenja, vedenje o samem sebi, opazujemo v razmerju do poprejšnjega, do vedenja o nečem drugem, je le-to sicer izginilo; a njegovi momenti so se hkrati prav tako ohranili, in izguba sestoji v tem, da so tu navzoči, kot so na sebi. Bit mnenja, posameznost in njej nasprotna občost zaznave kot tudi prazna notrina razuma niso več kot bistva, temveč kot momenti samozavedanja, tj. kot abstrakcije ali razločki, ki so za zavest samo hkrati nični ali nobeni razločki in čisto izginjajoča bistva. Zdi se torej, da je šel v izgubo le glavni moment sam, namreč enostavno samostojno obstajanje za zavest. Toda zares je samozavedanje refleksija iz biti čutnega in zaznavnega sveta in bistveno vrnitev iz drugobiti. Je kot samozavedanje gibanje; toda v tem ko razločuje od sebe le samo sebe kot samo sebe, mu je razloček neposredno odpravljen kot drugobit; razloček ni [ist nicht], in ono je le negibna tavtologija tistega >Jaz sem Jaz<; v tem ko mu razloček nima tudi podobe biti, ono ni samozavedanje. Ono je s tem za sebe drugobit kot neka bit ali kot razločevan moment; je pa za sebe tudi enotnost samega sebe s tem razločkom kot drugi razločevani moment. Z onim prvim momentom je ohranjeno samozavedanje kot zavest in zanjo vse razprostranjenje [Ausbreitung] čutnega sveta, toda hkrati le tako, da se nanaša na drugi moment, enotnost samozavedanja s samim seboj; in čutni svet je s tem zanjo neki obstoj, ki pa je le prikaznost ali razloček, ki na sebi nima nikake biti. To nasprotje svoje prikaznosti in svoje resnice pa ima za svoje bistvo le resnico, namreč enotnost samozavedanja s samim seboj; ta [enotnost] mu mora biti bistvena, tj. ono je poželenje sploh. Zavest ima kot samozavedanje odslej dvojen predmet, enega, neposrednega, predmet čutne zagotovosti in zaznavanja, ki pa je zanjo zaznamovan z značajem negativuma, in drugega, namreč sebe samo, ki je resnično bistvo in najpoprej navzoče šele v nasprotju prvega. Samozavedanje se v tem predočuje kot gibanje, v katerem je to nasprotje odpravljeno in mu postane enakost njega samega s seboj.