Če v tem vsebovane momente razločujemo pobliže, vidimo, da imamo za prvi moment obstoj samostojnih podob; ali potlačitev tistega, kar je razločevanje na sebi, da namreč ni na sebi in nima obstoja. Drugi moment pa je podvrženje tega obstoja pod neskončnost razločka. V prvem momentu je obstoječa podoba; kot zasebna ali v svoji določnosti neskončna substanca nastopi proti obči substanci, zataji to tekočnost in kontinuiteto z njo in se zatrjuje kot tista, ki ni razpuščena v tem občem, temveč se ohranja tako, da se loči od te svoje neorganske narave in jo troši. Življenje v občem tekočem mediju, spokojno razgrinjanje podob prav s tem postane njihovo gibanje ali življenje kot proces. Enostavna obča tekočnost je nasebje in razloček podob je drugo. Ampak ta tekočnost s tem razločkom sama postane drugo; kajti zdaj je za razloček, ki je na sebi in za sebe in potemtakem neskončno gibanje, ki troši oni spokojni medij, je življenje kot živo. – Ta sprevrnitev pa je zato spet sprevrnjenost na sami sebi; kar je potrošeno, je bistvo; individualnost, ki se vzdržuje na račun občega in si daje občutje svoje enotnosti s samo seboj, ravno s tem odpravlja svoje nasprotje drugega, po katerem je za sebe; enotnost s samo s seboj, ki si jo daje, je ravno tekočnost razločkov ali obča razpustitev. Obratno pa je odpravljanje individualnega obstoja prav tako njegovo spočetje. Ker je namreč bistvo individualne podobe, obče življenje, in tisto zasebno na sebi enostavna substanca, tedaj s tem, ko vase postavi drugo, odpravi to svojo enostavnost ali svoje bistvo, tj. jo razdvoji in to razdvajanje brezrazločne tekočnosti je prav postavljanje individualnosti. Enostavna substanca življenja je torej razdvojitev nje same v podobe in hkrati razpustitev teh obstoječih razločkov; in razpustitev razdvojitve je prav tako razdvajanje ali členjenje. S tem sovpadeta obe, doslej razločevani strani celotnega gibanja, namreč v občem mediju samostojnosti spokojno razgrnjeno upodabljanje in proces življenja; slednji je tako upodabljanje kot odpravljanje podobe; in prvo, upodabljanje, je tako odpravljanje kot tudi členjenje. Tekoči element je sam le abstrakcija bistva ali je dejanski le kot podoba; in to, da se členi, je spet razdvajanje členjenega ali njegovo razpuščanje. Ta krogotok, v celoti, tvori življenje – ne to, kar je najprej izrečeno, neposredna kontinuiteta in klenost njegovega bistva, ne obstoječa podoba in zasebno diskretno, ne čisti proces le-teh, in tudi ne enostavna strnitev teh momentov, temveč celota, ki se razvija in svoj razvoj razpušča in se v tem gibanju enostavno ohranja.
177
poglavje