Ce v tem vsebovane momente poblize razlocujemo, vidimo, da imamo za prvi momentobstoj samostojnih podob ali zatrtje tistega, kar je razlocevanje na sebi, narnrec da ni na sebi in nima obstoja. Drugi moment pa je podvrzenje tega obstoja pod neskoncnost razlocka. V prvem momentu je obstojeca podoba; kot zasebstvujoca aii v svoji dolocnosti neskoncna substanca nastopi zoper obco substanco, zataji to tekocnost in kontinuiteto z njo in se zatrjuje kot [taka, ki] ni razpuscena v tern obcem, temvec nasprotno kot [taka, ki] se ohranja z odlocenjem od te svoje neorganske narave ins tern, dajo trosi. Zivljenje v obcem tekocem mediju, spokojno razkladanje podob1807, 1832: upodabljanja [des Gestaltens] postane ravno stern njihovo gibanje aii zivljenje kotproces. Enostavna obca tekocnost je nasebje in razlocek podob je drugo. Toda ta tekocnost postane sama s tern razlockom drugo; zakaj ona je zdaj za razlocek, ki je na sebi in za sebe samega in zato neskoncno gibanje, od kateregaje trosen ta spokojni medij, zivljenje kot zivo. –

Ta sprevrnitev pa je zato spetsprevrnjenost sama na sebi; kar je potroseno, je bistvo; individualnost, ki se vzdrzuje na stroske obcega in si daje obcutje svoje enotnosti s samo seboj, ravno stern odpravljasvoje nasprotje drugega, po kateremje za sebe; enotnost s samo seboj, ki sijo daje,je ravnotekocnost razlockov ali obca razpustitev. A obratno je odpravljanje individualnega obstoja prav tako njegovo stvarjanje [Erzeugen]. Zakaj ker jebistvo indivi ­ dualne podobe, obce zivljenje, in tisto zasebstvujoce na sebi enostavna substanca, odpravi, vtem ko to drugo stavi vase, to svojo enostavnost ali svoje bistvo, tj. jo razdvoji, in to razdvajanje brezrazlicne tekocnosti je ravno stavljenje individualnosti. Enostavna substanca zivljenja torej je razdvojitev nje same v podobe in hkrati razpustitev teh obstojecih razlockov; in razpu­ stitev razdvojitve je prav tako razdvajanje ali clenjenje. S tern padeta druga v drugo obe plati vsega gibanja, ki sta bili razlocevani, namrec tista v obcem mediju samostojnosti spokojno razkladana upodoba in proces zivljenja; ta zadnji je ravno tako upodoba, ko je odprava podobe; in ono prvo, upodoba, je ravno tolikanj neko odpravljanje, ko je clenitev. Tekoci elementje sam le abstrakcija bistva, ali, je le kot podoba dejanski; in da se cleni, je spet razdvajanje razclenjenega ali njegova razpustitev. Ves ta obtok tvori ziv­ ljenje, - niti tisto, kar je izreceno najprvo, neposredna kontinuiteta in klenost njegovega bistva, niti obstojeca podoba in zasebstvujoci diskretum, niti cisti proces le-teh, in tudi ne enostavna stmitev teh momentov, temvec celota, ki se razvija in svoj razvoj razpusca in se v tern gibanju enostavno ohranja.