Med Heglovimi deli je komaj katero besedilo že od samega začetka pritegnilo nase več pozornosti kot poglavje o samozavedanju v Fenomenologiji duha. Naj bo knjiga v celoti še tako težavna, tako nedostopna, tukaj, kjer duh po Heglovih lastnih besedah »iz prazne noči nadčutnega onstranstva« stopi »v duhovni dan pričujočnosti/vpričnosti«[1], se je razumevanju končno zasvitala oporna točka: Prikaz samoizkustva duha nenadoma zadobi živahnejše barve, samotnemu samozavedanju se kot strela z jasnega pridružijo sosubjekti, abstraktno, dotlej zgolj kognitivno dogajanje se preobrazi v socialno dramo »boja na življenje in smrt«[2] - skratka, zbrani so vsi elementi, ki so postidealistični filozofiji v njeni lakoti po dejanskosti lahko nudili snov za konkretizacijo in ozaljšavo. Že Heglovi prvi učenci so to poglavje s pridom izkoristili za to, da so njegovo spekulativno filozofijo iz eteričnega kraljestva idej in pojmov prestavili nazaj na tla socialne dejanskosti; in odtlej se od Lukácsa preko Brechta do Kojèva neprekinjeno vrstijo poskusi, kako v sosledju poželenja, pripoznanja in boja razkriti konture zgodovinsko umestljivega, političnega dogajanja.

Vendar je bila s to osredotočenostjo na konkretno in oprijemljivo zmeraj povezana tudi nevarnost, da se ob vsej konfliktni interakciji izgubi izpred oči argumentativno jedro poglavja. Heglu je navsezadnje šlo za nekaj drugega in za veliko več od golega dokazovanja, da se morajo subjekti spopasti med seboj, čim jim postane jasno, da so odvisni od svojega socialnega vizavija[3]; vse prej je hotel s pomočjo svoje fenomenološke metode dokazati, da lahko subjekt do »zavesti« lastnega »samstva[4]« dospe le, če z nekim drugim subjektom stopi v razmerje »pripoznanja«. Heglova stava je precej bolj fundamentalna od tega, kar bi si še upala priznati historizirajoča in sociologizirajoča interpretacija: V prvi vrsti mu ni šlo za zgodovinski dogodek, za konfliktno dogajanje, temveč za naravnost transcendentalni faktum, ki naj bi se izkazal kot predpostavka vse človeške socialnosti. Kolikor je v poglavju o »samozavedanju« Fenomenologije duha sploh na delu prikaz zgodovinsko-socialnega dogajanja, ta nastopi šele, ko se je že zgodilo to, za kar Heglu dejansko gre: Subjekt je do te mere izstopil iz samonanašanja golega poželenja, da ve za odvisnost, ki ga veže na njegov človeški vizavi. Hegel si je zadal nič manj kot prikaz prehoda od naravnega k duhovnemu bitju, od človeške živali k racionalnemu subjektu; in vse, s čimer v nadaljevanju tega poglavja namiguje na socialne konflikte, razume le kot procesualno artikulacijo implikacij, ki jih za človeka ima prej razkrita duhovnost.