Moja zavest o tem, da je vsa dejanskost nazadnje vsebina mojega mentalnega stanja, ne zadošča za to, da bi se dejansko prepričal o svoji sintetizirajoči in določujoči aktivnosti; vse prej si na tej poziciji svojo zavest predstavljam prav tako punktualno in pasivno kot mentalno pozornost, ki ji jo v trenutku posvečam. Hegel zato z očitno kritiko Kanta in Fichteja govori o goli podvojitvi zavesti. /.../

Med vrsto zavesti, ki jo imam o svojih mentalnih aktivnostih, in temi mentalnimi aktivnostmi mora obstajati razloček/razlika, ki na začetni stopnji samozavedanju sploh še ne more biti prezentna; za to mi manjka izkustvo, ki bi mi lahko ponazorilo, da delovanje moje zavesti, za razliko od moje spremljajoče, lebdeče pozornosti, poseduje dejaven, dejanskost spreminjajoči značaj.

v Axel Honneth: Od poželenja k pripoznanju, Heglova utemeljitev samozavedanja