Lahko bi nas zamikalo, da iz Heglove invokacije poželenja izpeljemo manj shematično razumevanje gibanja, ki ga tukaj pripisujemo samozavedanju. Mislim pa, da bi nas besedilo moralo odvrniti od tega upanja. Hegel nam ponuja, da je samozavedanje “poželenje sploh/is desire Überhaupt” (PhG: §167, slo 173), kot parafrazo, ki je na tem mestu sicer podrobneje ne razdela, enega njegovih shematičnih opisov zahtevanega koraka. 

Zdi se, da je pojasnjevalni odnos v obratnem sorazmerju z upom na konkretnost . Heglov namen vpeljave poželenja razumemo v isti meri kot zgornje shematične opise gibanja samozavedanja. “Desire Überhaupt/Poželenje nasploh” nastopa kot podoba splošne ideje negacije drugosti, ki si tisto, kar sprva nastopa kot golo drugo, prilasti ali použije/uniči, vključi vase. 

To je, shematično, prav tisto, kar mora samozavedanje storiti v prvem momentu v svojem dvojnem predmetu. In nič ne namiguje, da bi bilo tukaj na delu kaj tako specifičnega, kot je modus zavesti, ki motri predmete zgolj, kolikor se zdi da ji koristijo ali zavirajo njene namene.

v John McDowell: The Apperceptive I and The Empirical Self