V tej zadovoljitvi pa pridobi izkustvo samostojnosti svojega predmeta. Poze-lenje in v njegovi zadovoljitvi dosezena zagotovost samega sebe je pogojena z njim, zakaj [pozelenje] je potom odprave tega drugega; data odprava je, mora to drugo biti. Samozavedanje torej s svojim negativnim odnosom [predmeta] ne more odpraviti; zato ga celo spet ustvari, tako kot pozelenje. To je zares neko drugo kot samozavedanje, bistvo pozelenja; in s tern izku ­ stvomje njemu samemu postala ta resnica. Hkrati paje ono prav tako abso­ lutno zase in je to le z odpravljanjem predmeta, in le-to mu mora postati zadovoljitev, zakaj ono je resnica. Zavoljo samostojnosti predmeta lahko pride samozavedanje do zadovoljitve le, vtem ko ta sam izvrsi na sebi negacijo; in to negacijo samega sebe na sebi mora izvrsiti, zakaj on je na sebi negativum:in mora za drugo biti to, kar je. Vtem ko je predmet negacija na samem sebi in je v tern hkrati samostojen, je zavest. Na zivljenju, ki je predmet pozelenja, je negacija bodisi na nekem drugem, namrec na pozelenju, ali pa kot dolocnost nasproti drugi neprizadeti podobi ali kot svoja neorganska obca narava. Ta obca samostojna narava, na kateri je negacija kot absolutna, pa je rod kot tak ali kot samozavedanje . Samoza ­ vedanje doseze zadovoljitev le v drugem samozavedanju.