V tej zadovoljitvi pa izkusi samostojnost svojega predmeta. Poželenje in v njegovi zadovoljitvi dosežena gotovost samega sebe je pogojena z njim, saj poželenje je z odpravljanjem tega drugega; če naj bo to odpravljanje, mora biti to drugo. Samozavedanje, s svojim negativnim odnosom, predmeta torej ne more odpraviti; zato ga vse prej spet ustvari, tako kot poželenje. To je dejansko nekaj drugega kot samozavedanje, bistvo poželenja; in s tem izkustvom mu je samemu postala ta resnica. Hkrati pa je ono prav tako absolutno za sebe in je to le z odpravljanjem predmeta, in le-to mu mora postati njegova zadovoljitev, saj je resnica. Zavoljo samostojnosti predmeta lahko samozavedanje do zadovoljitve pride le tako, da ta sam izvrši negacijo na sebi; in mora na sebi izvršiti to negacijo samega sebe, saj je na sebi negativno in mora za drugo biti to, kar je. Ker je predmet negacija na samem sebi in v tem hkrati samostojen, je zavest. Na življenju, ki je predmet poželenja, je negacija bodisi na nekem drugem, namreč na poželenju, bodisi kot določnost nasproti neki drugi ravnodušni podobi ali kot svoja neorganska obča narava. Ta obča samostojna narava pa, na kateri je negacija kot absolutna, je rod kot tak ali kot samozavedanje. Samozavedanje zadovoljitev doseže le v drugem samozavedanju.