Je samozavedanje za neko samozavedanje. Šele tako dejansko je; kajti šele v tem zanj postane enotnost njega samega v njegovi drugosti; jaz, ki je predmet njegovega pojma, dejansko ni predmet; predmet poželenja pa je le samostojen, saj je obča neuničljiva substanca, tekoče sebienako bistvo. S tem ko je predmet neko samozavedanje, je kajpak tako jaz kot tudi predmet. – S tem je za nas že navzoč pojem duha. Kar v nadaljevanju postane za zavest, je izkustvo tega, kaj je duh, ta absolutna substanca, ki je v popolni svobodi in samostojnosti svojega nasprotja, namreč različnih zasebnih samozavedanj, njihova enotnost; jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz. Šele v samozavedanju, kot pojmu duha, zavest prispe do prelomnice, na kateri iz barvitega videza čutnega tostranstva in iz prazne noči nadčutnega onstranstva zakoraka v duhovni dan pričujočnosti.