V drži »poželenja« se individuum ove samega sebe kot žive zavesti, ki sicer z vso dejanskostjo deli lastnosti življenja, a jo vendarle presega s tem, da dejanskost ostaja odvisna od njega kot zavesti. Poželenje je, v tem pogledu, tista telesna izrazna forma, v kateri si subjekt zagotovi, da kot zavest poseduje poteze živega, naravnega. »[…] in samozavedanje je s tem samo sebe gotovo le z odpravljanjem tega drugega, ki se mu prikazuje kot samostojno življenje; je poželenje.«

v Axel Honneth: Od poželenja k pripoznanju, Heglova utemeljitev samozavedanja