Samozavedanje je na sebi in za sebe, s tem in tako, da je za neko drugo na sebi in za sebe tj. je zgolj kot nekaj pripoznanega. Pojem te njegove enotnosti v njegovem podvajanju, v samozavedanju uresničujoči se neskončnosti, ki se uresničuje v samozavedanju, je (neka) mnogostranska in mnogopomenska prepletenost, tako da je treba jemati in spoznati njene momente deloma natanko kot razločevane, ali zmeraj v njihovem nasprotnem pomenu. Dvosmiselnost razločevanega je v bistvu samozavedanja, da je neskončno ali neposredno nasprotje določenosti, v kateri je postavljeno. Ko pojem te duhovne enotnosti v njeni podvojenosti postavimo vsak sebi, nam prikazuje gibanje pripoznanja.