Stanje divjega poželenja, recimo velike lakote ali žeje, sicer sestoji iz tega, da ne veš za nič, razen za sebe samega. Ne govorimo po naključju o volčji ali medvedji lakoti: lakota je postala tako vseobvladujoča, da nas ne izpolni nič drugega kot to, kar izpolni žival, ki je izpuščena v enoznačnosti svojih instiktov in prav zato ne poseduje dejansko 'zavesti' same sebe. To se izraža v tem, da zadovoljitev poželenja odpravlja samo sebe kot samozavedanje. 

Da bi poželenje zadoščalo za resnično samozavedanje, predmet poželenja v vsej svoji 'ničnosti drugega' ne sme prenehati obstajati. V »svojskosti svojega odločenja« mora biti živeče samozavedanje.

v Hans-Georg Gadamer: Heglova dialektika samozavedanja