Tako Hegel najprej reflektira o dialektiki samozavedanja kot gibanju pripoznanja, kot se predstavlja nam, se pravi, kot refleksija na sebi, ki ni refleksija zavesti, temveč refleksija pojma. Očitno tu ne gre le za posamezno podvojitev samozavedanja, torej za to, da je za samozavedanje neko drugo samozavedanje – gre za podvojitev samozavedanja v sebi: torej že, ker je to v samem sebi, kot samozavedanje, ki sebi reče 'jaz', razcepljeno in poenoteno, si kot samozavedanje z življenjem deli notranji razloček oziroma neskončnost. 

Toda sedaj gre za realizacijo te neskončnosti (pojma »neskončnosti, ki se realizira v samozavedanju«( str. 103, 185)). Notranji razloček jaza do jaza, ki tiči v samozavedanju, sedaj dospe do pojava, postane dejanski razloček v mi, kar je razloček med jaz in ti, med realnim jazom in realnim drugim jazom. To se zgodi v gibanju pripoznanja.

v Hans-Georg Gadamer: Heglova dialektika samozavedanja