To gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja pa je bilo predstavljeno na (prav) ta način, kot početje enega; toda to početje enega ima po sebi podvojeni pomen, da je njegovo početje tudi početje drugega; (to) drugo je namreč prav tako samostojno, v sebi sklenjeno, in v njem ni ničesar, kar ni po sebi. To prvo predmeta nima pred seboj, kakor je zgolj sprva za poželenje, temveč zasebno samostojnega, nad katerim zato zase ne (za)more ničesar, če na sebi samem ne počne tega, kar ono počne na njem. To gibanje je torej kratkomalo podvojeno obeh samozavedanj. Vsako vidi drugo početi isto, kar počne ono; vsako počne sámo, kar terja od drugega, in zato počne, kar počne, tudi le toliko, kolikor drugo počne isto; enostransko početje bi bilo brez haska; kajti karkoli naj bo, lahko nastane le po obeh.