Samozavedanje je sprva enostavna zasebnost, sebienako na način, da izključi vse drugo iz sebe; njegovo bistvo in absoluten predmet mu je jaz; in v tej neposrednosti, ali v tej biti svoje zasebnosti, posamezno. Kar je zanj drugo, je kot nebistven, z značajem negativnega označen predmet. Toda to drugo je prav tako samozavedanje; individuum nastopi nasproti individuu. Tako neposredno nastopajoča sta drug do drugega na način običajnih predmetov; samostojni pojavi, zavesti, pogreznjeni v bit življenja, – kajti kot življenje se je tukaj določil bivajoči predmet –, ki vzajemno gibanja absolutne abstrakcije, ki pokonča vso neposredno bit, še nista izvršili, ali se druga drugi še nista prikazali kot čista zasebnost, to se pravi, kot samozavedanje. Vsako je pač samo sebe gotovo, ne pa drugega, in zato njegova lastna gotovost vase še nima resnice; kajti njegova resnica bi bila le, če bi se mu njena lastna zasebnost prikazala kot samostojen predmet, ali, kar je isto, da bi se mu predmet prikazal kot ta čista gotovost samega sebe. To pa po pojmu pripoznanja ni mogoče, razen da izvrši, tako kot drugi zanj, on pa za drugega, in vsak na sebi samem z lastnim početjem, in spet s početjem drugega, to čisto abstrakcijo zasebnosti.