A prikaz sebe kot čiste abstrakcije samozavedanja sestoji v tem, da se kaže kot čista negacija svojega predmetnega načina, ali da kaže, da ni privezana na noben določen obstoj, na občo posameznost obstoja nasploh ne, ne na življenje. Ta prikaz je podvojeno početje: početje drugega in početje po samem sebi. V kolikor je početje drugega, gre torej vsak na smrt drugega. V tem pa je navzoče tudi to drugo, početje po sebi samem; zakaj le-ono vključuje zastavitev lastnega življenja. Razmerje obeh samozavedanj je torej določeno tako, da se sami in druga drugo potrdita z bojem na življenje in smrt. – Morata iti v ta boj, zakaj gotovost samega sebe, da si za sebe, morata na drugem in na njiju samih povzdigniti v resnico. In samo zastavljanje življenja je tisto, s čimer se potrdi svoboda, potrdi to, da samozavedanju ni bistvo ne bit, ne neposredni način, kako nastopa, ne njegova pogreznjenost v razgrnjenost življenja, – temveč da na njem ni navzočega nič, kar zanj ne bi bilo izginjajoč moment, da je le čista zasebnost. Individuum, ki ni tvegal življenja, je pač lahko pripoznan kot oseba; resnice te pripoznanosti kot samostojnega samozavedanja pa ni dosegel. Prav tako mora vsak iti na smrt drugega, tako kot zastavlja svoje življenje; zakaj drugi mu ne velja več kot on sam; njegovo bitje se mu prikazuje kot neko drugo, je izven sebe, odpraviti mora svojo izvensebnost; to drugo je mnogovrstno vpletena in bivajoča zavest; zreti mora svojo drugost kot čisto zasebnost ali kot absolutno negacijo.