Apredocitev sebe kot ciste abstrakcije samozavedanja sestoji v tern, da se kaze kot cista negacija svojega predmetnega nacina, ali da kaze, da ni prive­ zana na nobeno dolocno bivanje, na obco posameznost bivanja sploh ne, ne na zivljenje. Ta predocitev jepodvojeno pocetje: pocetje drugega in pocetje po samem sebi. Kolikor je pocetje drugega, gre torej vsakteri na smrt drugega. V tern pa je navzoce tudi to drugo, pocetje po sebi samem; zakaj Ie-ono vkljucuje zastavitev lastnega zivljenja. Razmerje obeh samozavedanj je torej doloceno tako, da se sami in drugo drugo potrdita z bojem na zivljenje in smrt. -

Morata iti v ta boj, zakaj zagotovost samega sebe, da si za sebe, morata na drugem in na njiju samih povzdigniti v resnico. In edinole zastavljanje zivljenjaje tisto, s cimer se potrdi svoboda, potrdi to, da samozavedanju ni bistvo ne bit, ne neposredni nacin, kako nastopa, ne njegova pogreznjenost v razgrnjenost zivljenja, - temvec da na njem ni navzocega nic, kar zanj ne bi bilo izginjajoc moment, daje le cisto zasebstvo. lndividuum, ki ni tvegal zivljenja, je pac lahko pripoznan kot oseba; resnice te pripoznanosti kot samostojnega samozavedanja pa ni dosegel. Prav tako mora vsakteri iti na smrt drug ga, tako kot zastavlja svoje zivljenje; zakaj drugi mu ne velja vec kot on sam; njegovo bitje se mu predocuje kot neko drugo, je ven iz sebe, odpraviti mora svoje izsebstvo; to drugo je mnogovrstno vpletena in sostvujoca zavest; zreti mora svojo drugobit kot cisto zasebstvo ali kot absolutno negacijo.