Gospodar je zasebstvujoča zavest, ampak ne več le njen pojem, temveč zasebna zavest, ki je po drugi zavesti posredovana s seboj, namreč po takšni, h katere bistvu spada, da je sintetizirana s samostojno bitjo ali rečevnostjo nasploh. Gospodar se nanaša na oba momenta, na neko reč kot tako, predmet poželenja, in na zavest, ki ji je rečevnost (tisto) bistveno; in, s tem ko je on a) kot pojem samozavedanja, neposreden odnos zasebnosti, toda b) odslej hkrati kot posredovanje, ali kot neka zasebnost, ki je le po nekem drugem za sebe, se nanaša a) neposredno na obe, in b) posredno na vsako po drugem. Gospodar se nanaša na hlapca posredno prek samostojne biti; kajti ravno le-te se mora hlapec držati; to je njegova veriga, od katere v boju ni mogel abstrahirati, in se je zato izkazal kot nesamostojen, da ima svojo samostojnost v rečevnosti. Gospodar pa je oblast nad to bitjo, kajti v boju je izkazal, da mu velja le kot negativno; s tem ko je on oblast nad bitjo, ta bit pa oblast nad drugimi, ima v tem sklepu tistega drugega pod seboj. Ravno tako se gospodar nanaša na reč posredno po hlapcu; hlapec se kot samozavedanje nasploh na reč nanaša tudi negativno in jo odpravi; a zanj je hkrati samostojna, in zato s svojim negiranjem ne more z njo opraviti tja do uničenja, ali pa jo le obdeluje. Gospodarju pa nasprotno postane s tem posredovanjem neposreden odnos kot čista negacija reči ali užitek; kar se ni posrečilo poželenju, se posreči njemu, da z njo opravi in sebe v užitku zadovolji. Poželenju se to ni posrečilo zaradi samostojnosti reči; gospodar pa, ki je vrinil mednjo in sebe hlapca, se s tem spoji le z nesamostojnostjo reči, in jo čisto uživa; plat samostojnosti pa prepušča hlapcu, ki jo obdeluje.