Videli smo le, kaj je hlapčevstvo v razmerju gospostva. Toda ono je samozavedanje, in kaj je potemtakem na sebi in za sebe samo, je zdaj treba opazovati. Sprva je za hlapčevstvo gospodar bistvo; torej samostojna zasebna zavest mu je resnica, ki (pa) kljub temu ZANJ še ni na njem. Samo ona ima to resnico čiste negativnosti in zasebnosti dejansko na sebi samem; kajti to bistvo je na sebi izkusilo. Ta zavest namreč ni občutila bojazni za to ali ono, niti za ta ali oni trenutek, temveč za vse svoje bitje; kajti občutila je strah pred smrtjo, absolutnim gospodarjem. S tem je bila notranje razpuščena, vseskozi je vztrepetavala v sami sebi, in vse fiksno v njej je drhtelo. To čisto obče gibanje, absolutno utekočinjenje vsega obstanka, pa je enostavno bistvo samozavedanja, absolutna negativnost; čista zasebnost, ki je s tem na tej zavesti. Ta moment čiste zasebnosti je tudi zanj, kajti v gospodarju mu je njegov predmet. Ono dalje ni le ta obča razpustitev nasploh, temveč v služenju jo dejansko izvršuje; v tem v vseh posameznih momentih odpravlja svojo navezanost na naravni obstoj, in to z delom premaguje.