Formiranje pa nima le tega pozitivnega pomena, da si služeča zavest v tem kot čista zasebnost postaja bivajoče; temveč tudi negativnega nasproti svojemu prvemu momentu, strahu. Kajti v podobah reči ji ta lastna negativnost, njena zasebnost, le s tem postane predmet, da odpravi zoperstavljeno bivajočo formo. A to predmetno negativno je ravno tisto tuje bitje, pred katerim je trepetala. Zdaj pa uniči to tuje negativno, postavi sebe kot takšno v element trajnosti; in postane s tem za sebe, zasebno. V gospodarju ji je zasebnost neko drugo ali le zanjo; v strahu je zasebnost na njej sami; v omikanju postane zasebnost zanjo kot njeno lastno, in pride do zavesti, da je ona sama na sebi in za sebe. Forma ji s tem, da je postavljena ven, ne postane nekaj drugega kot ona; kajti prav forma je njena čista zasebnost, ki ji v tem postane resnica. S tem ponovnim najdenjem sebe po sebi sami postane služeča zavest svojeglavost, ravno v delu, v katerem se je zdelo, da je le tujeglavost. – Za to refleksijo sta potrebna oba momenta, strahu in službe sploh, kot tudi omikanja, in hkrati oba na neki obči način. Brez trde vzgoje službe in pokorščine obtiči strah pri formalnem, in se ne razgrne čez zavestno dejanskost obstoja. Brez omikanja ostane strah notranji in nem, in zavest ne postane za sebe. Če zavest formira brez prvega absolutnega strahu, je to le nečimrna svojeglavost; kajti njena forma ali negativnost ni negativnost na sebi; in njeno formiranje ji zato ne more dati zavesti sebe kot bitja. Če ni prestala absolutnega strahu, temveč le nekoliko bojazni, ji je negativno bistvo ostalo nekaj zunanjega, njena substanca ni od njega skozinskoz okužena. S tem ko se niso zamajale vse izpolnitve njene naravne zavesti, pripada na sebi še določeni biti; svojeglavost je trma[1] , neka svoboda, ki ostaja še znotraj hlapčevstva. Tako malo kot ji more čista forma postati bistvo, tako malo je ta forma, če jo obravnavamo kot razgrnitev čez posamezno, obče omikanje, absolutni pojem, temveč je spretnost, ki ima oblast le nad nekaterim, ne nad občim in moč nad vsem predmetnim bistvom.

Mislim, da se mora ohraniti navezava na eigener Sinn/fremder Sinn zgoraj. Zato predlagam »svojeglavost« (da je potem v slo ponovitev dobesedna ne pa pzn, se mi zdi manjša žrtev, kot da sploh ni navezave (in tudi boljše od Debenjakove »svoje glave«)).

<br>​​​​​​​<br>​​​​​​​<br>