V poželenju, tako se misel glasi pri Heglu, si samstvo da »gotovost samega sebe kot resnično gotovost, kakor mu je samemu postala na predmeten način«. A preobrat sledi že takoj v naslednjem stavku, kjer se lakonično glasi: »V tej zadovoljitvi pa izkusi samostojnost svojega predmeta.«. Še razločneje Hegel tri vrstice kasneje govori o tem, da samozavedanje »s svojim negativim odnosom« do predmeta le-tega ni zmožno »odpraviti«: »zato ga vse prej spet ustvari, tako kot poželenje«. 

Jasno je, da hoče Hegel na ta način v naravnanosti poželenja prepoznati element samoprevare: Subjekt se vara glede samega sebe, operira, bi lahko tudi dejali, z napačnimi predstavami glede svojega odnosa do sveta, kadar meni, da lahko predmet uniči v zadovoljevanju potreb, v potešitvi poželenja. A zakaj bi naj tovrstna prevara motivirala k prehodu na novo stopnjo, da, zakaj naj bi razočaranje glede samostojnosti predmeta vodilo celo do srečanja z drugim, do pripoznanja; to je vprašanje, katerega odgovor je neprimerno težje najti;

v Axel Honneth: Od poželenja k pripoznanju, Heglova utemeljitev samozavedanja