In sedaj je jasno, da vse to velja le v popolni vzajemnosti. Pomislimo na trivialno obliko pripoznanja, pozdrav. »Vsaktero vidi drugo početi isto, kar počne samo, vskatero počne samo tisto, kar terja od drugega, in zato počne, kar počne, tudi le tolikanj, kolikor drugo počne isto; enostransko početje bi bilo brez haska …« (str. 104, 189) V resnici ne bi bilo brez haska, temveč smrtonosno za lastno samozavedanje. 

Pomislimo lahko na občutje ponižanja, ko nekdo ne vrne pozdrava, pa naj bo zato, da nas noče poznati – strašljiv poraz našega lastnega samozavedanja – ali pa, ker nas dejansko ne pozna, temveč smo ga z nekom zamenjali in napačno prepoznali – kar tudi ni lep občutek: tako zelo bistvena je vzajemnost.»Pripoznavata se kot vzajemno se pripoznavajoči«, kar je v resnici »mnogostranska in mnogopomenska sprepletenost«.

v Hans-Georg Gadamer: Heglova dialektika samozavedanja