Seveda mora Hegel, preden subjektu pripiše takšnole izkustvo, najprej kategorialno razgrniti pojem »življenja« do točke, kjer se ustrezne konsekvence za individualno razmerje do sveta ponujajo tako rekoč same od sebe; preobrazba, ki se odvije v refleksiji pojma življenja, naj namreč ravno ne bi bila preprosto zunanja določitev opazovalca, temveč interni sklep opazovanega subjekta samega. Ko individuum premišlja, kaj je ta s pomočjo kategorije »življenja« proizvedena enotnost dejanskosti, ki jo ima pred seboj, si ne more kaj, da ne bi istočasno prišel do dveh uvidov: Ugotovi, da je svet, ki ga konstruiral sam, neka v nenehnih spremembah ohranjajoča se celota, namreč totaliteta rodov, pri katerih se generične lastnosti preko življenskega cikla posameznih členov venomer reproducirajo: