Sedaj ni več potrebna natančna analiza momentov dialektike življenja med posameznim primerkom in vrsto, posameznim bitjem in celoto, ki bi predstavila krogotok življenja – zadošča njen rezultat, »reflektirana enotnost«. Kar je tako »neposredna kontinutieta in klenost njegovega bistva« (str. 100, § 177) (»obča kri«), kot tudi »obstoječa podoba in zasebstvujoči diskretum«, in kot tudi »čisti proces« – skratka, da ima »v tem gibanju sebe ohranjajoča se celota« določilo, da je enostavna vrsta (str. 100, § 177). Živo je vrsta in ne posameznik, kar pomeni, kot življenje je »refelktirana« enotnost, za katero razločki primerkov niso pomembni