V doslejšnjih načinih gotovosti je zavesti resnično nekaj drugega kot ona sama. Toda pojem tega resničnega izgine v izkustvu o njem; izkaže se, da predmet v resnici ni, kakor je bil neposredno na sebi, bivajoče čutne gotovosti, konkretna reč zaznave, moč razuma, temveč je to nasebje način, kako je predmet le za neko drugo; pojem o njem se odpravi na dejanskem predmetu, ali: v resnici se je izgubila prva neposredna predstava v izkustvu in gotovost. Zato pa je poslej nastalo to, kar se v teh prejšnjih razmerjih ni vzpostavilo, namreč gotovost, ki je enaka svoji resnici, kajti gotovost je sama sebi svoj predmet, in zavest je sama sebi resnično. Tudi v tem je sicer neka drugost; zavest namreč razločuje, vendar razločuje nekaj, kar je zanjo hkrati nerazločevano. Če pojem imenujemo gibanje vedenja, predmet pa vedenje kot spokojno enotnost ali kot jaz, tedaj vidimo, da predmet ustreza pojmu, ne le za nas, temveč za vedenje samo. – Ali če, na drug način, pojem imenujemo to, kar je predmet na sebi, predmet pa to, kar je kot predmet ali za neko drugo, tedaj je razvidno, da je nasebnost in zadrugost isto; kajti nasebje je zavest; a zavest je prav tako tista, za katero je neko drugo (nasebje); in prav zanjo je nasebje predmeta in njegova bit za neko drugo isto; jaz je vsebina odnosa in nanašanje samo; jaz je on sam nasproti nekemu drugemu, hkrati pa sega preko tega drugega, ki je zanj prav tako le on sam.