V dosedanjih načinih zagotovosti je zavesti resnično nekaj drugega kot ona sama. Dojem tega resničnega pa izgine v izkustvu o njem; kot je predmet bil neposredno na sebi, sostvo čutne zagotovosti, konkretna reč zaznave, moč razuma, tako se celo izkaže, da ni v resnici, temveč se to nasebje poda za način, kot je predmet le za neko drugo; dojem o njem se na dejanskem predmetu odpravi, ali, prva neposredna predstava v izkustvu in zagotovost je šla v resnici v izgubo. Poslej pa je nastalo to, kar ni nastopilo [zustandekam] v teh prejšnjih razmerjih, namrec zagotovost, ki je enaka svoji resnici; zakaj zagotovost je sama sebi svoj predmet, in zavestje sama sebi resnično. V temje sicer tudi neka drugobit; zavest sicer razločuje, toda takšno, kar je zanjo hkrati neko nerazločevano. Če gibanje vedenja imenujemo dojem, vedenje kot mirno enotnost ali kot jaz pa predmet, vidimo, da predmet ustreza dojemu, in te ne le za nas, temvec za vedenje samo.–

Ali na drug način, ce dojem imenujemo tisto, kar je predmet na sebi, predmet pa tisto, kar je kot predmet ali za neko drugo, je razvidno [erhellt], da je nasebstvo in za-drugo-stvo isto; zakaj nasebje je zavest; ona pa je prav tako tista, za katero je neko drugo (nasebje); in zanjo je to, da je nasebje predmeta in njegova bit za neko drugo isto; jaz je vsebina odnosa in nanašanje samo; on je on sam nasproti nekemu drugemu, in zasega hkrati čez to drugo, ki je zanj prav tako le on sam.