Ta hitra vpeljava življenja nam postane razumljivejša, če pomislimo, da lahko razliko žive narave od nežive opišemo ravno kot refleksijo. Žival ali rastlina je usmerjena vase, ko ohranjanja samo sebe in samo sebe razločuje od svoje okolice – obstaja "za sebe". Neživa narava pa zgolj je. Heglovo razvijanje misli si je tu verjetno smiselno razjasniti z destinacijo, ki jo želi doseči; pojem življenja mora tu vpeljati kot nujen korak, da bo lahko sčasoma dospel do soočenja dveh samozavedanj in spopada na življenje in smrt. Skratka ne gre za to, da bi predmet samozavedanja avtomatično oživel; le da nas bo predmet samozavedanja zanimal, kolikor bo nasproti samozavedanju izkazoval neko samostojnost, to pa bo držalo le, če je živ.