S samozavedanjem smo sedaj torej vstopili v domače kraljestvo resnice. Videti velja, kako sprva nastopi podoba samozavedanja. Če to novo podobo vedenja, vedenje o samem sebi, opazujemo v razmerju do prejšnjega, do vedenja o nekem drugem, je slednje sicer izginilo; ampak njegovi momenti so se hkrati prav tako shranili; in izguba je v tem, da so tu navzoči, kakor so na sebi. Bit mnenja, posameznost in njej zoperstavljena občost zaznave, kot tudi prazna notrina razuma niso več kot bistva, temveč kot momenti samozavedanja, se pravi kot abstrakcije ali razločki, ki so za zavest sámo hkrati nični ali niso razločki, temveč čisto izginjajoča bistva. Zdi se torej, da je šel v izgubo le poglavitni moment sam, namreč enostavno samostojno obstajanje za zavest. Toda dejansko je samozavedanje refleksija iz biti čutnega in zaznavnega sveta in bistveno vrnitev iz drugosti. Kot samozavedanje je gibanje; a s tem ko od sebe razločuje le samo sebe kot samo sebe, mu je razloček neposredno odpravljen kot drugost; razloček ni, in samozavedanje je le negibna tavtologija tistega : jaz sem jaz; vtem ko mu razloček nima tudi podobe biti, ni samozavedanje. Potemtakem je zanj drugost kot neka bit ali kot razločevan moment; a zanj je tudi enotnost samega sebe s tem razločkom, kot drugi razločevani moment. S prvim momentom je ohranjeno samozavedanje kot zavest, zanjo pa vse razprostranjenje čutnega sveta; a hkrati le v odnosu do drugega momenta, enotnosti samozavedanja s samim seboj; za samozavedanje je čutni svet torej neko obstajanje, ki pa je le pojav ali razloček, ki na sebi nima nobene biti. To nasprotje med njegovim pojavom in njegovo resnico pa ima za svoje bistvo le resnico, namreč enotnost samozavedanja s samim seboj; ta enotnost mu mora postati bistvena; se pravi: samozavedanje je poželenje nasploh. Zavest ima kot samozavedanje odslej dvojen predmet, enega neposrednega, predmet, predmet čutne gotovosti in zaznave, ki pa je zanjo zaznamovan z značajem negativnega, in na drugega, namreč samo sebe, ki je resnično bistvo in je sprva navzoče šele v nasprotju prvega. Samozavedanje se v tem prikazuje kot gibanje, v katerem je to nasprotje odpravljeno in mu postane enakost s samim seboj.