Predmet, ki je za samozavedanje tisto negativno, pa je po svoji plati za nas ali na sebi prav tako šel nazaj vase kot zavest po drugi plati. S to refleksijo vase je postal življenje. Kar samozavedanje od sebe razločuje kot bivajoče, na sebi nima, tudi kolikor je postavljeno bivajoče, zgolj načina čutne gotovosti in zaznave, temveč je vase reflektirana bit, in predmet neposrednega poželenja je nekaj živega. Kajti nasebje, ali obči rezultat razmerja razuma do notrine reči, je razločevanje nerazločljivega ali enotnost razločevanega. A kot smo videli, je ta enotnost prav tako njeno odbijanje od same sebe, in ta pojem se razdvoji v nasprotje samozavedanja in življenja; samozavedanje je enotnost, za katero je neskončna enotnost razločkov; življenje pa je le ta enotnost sama, tako da ni hkrati za samo sebe. Kakor že je zavest samostojna, prav tako samostojen je na sebi njen predmet. Samozavedanje, ki je kratkomalo za sebe in svoj predmet neposredno zaznamuje z značajem negativnega ali je v prvi vrsti poželenje, bo zato vse prej izkusilo njegovo samostojnost.