Predmet, ki je za samozavedanje negativum, pa je po svoji plati za nas ali na sebi prav tako šel nazaj vase kot po drugi plati zavest. S to refleksijo vase je postal življenje. Kar samozavedanje kot sostvujoče razločuje od sebe, nima, tudi kolikor je postavljeno sostvujoč, na sebi zgolj načina čutne zagotovosti in zaznave, temveč je vase reflektirana bit, in predmet neposrednega poželenja je nekaj živega. Zakaj nasebje ali obči rezultat razmerja razuma do notrine reči je razločevanje tistega, česar ni razločevati, ali, enotnost razločevanega. Ta enotnost pa je, kot smo videli, prav tolikanj njeno odrivanje od same sebe, in ta dojem se razdvoji v nasprotje samozavedanja in življenja: ono je enotnost, za katero je ta neskončna enotnost razločkov; to pa je le ta enotnost sama, tako da ni hkrati za sebe samo. Kakor že je zavest samostojna, enako samostojen je na sebi njen predmet. Samozavedanje, ki je kratkomalo za sebe in svoj predmet neposredno zaznamuje z znacajem negativuma ali je najpoprej poželenje, bo zatorej celo izkusilo njegovo samostojnost.