Poskus, ki bo sledil, se ukvarja z enim najbolj znanih poglavij heglovske filozofije. Silen patos svobode, ki je opredeljeval dobo revolucij in ki je bil tudi Heglov lasten patos, se mi zdi kriv za to, da se ni razumelo resnične dokazne vrednosti tega poglavja za bistvo in dejanskost svobode. Velja se torej kritično soočiti s presežno resonanco tega govora o svobodi. Dobro bi bilo torej natančneje upoštevati mesto, ki ga to poglavje zaseda v členitvi dokazovanja Heglove znanosti pojavnosti duha. Zato bom začel s tem, da pokažem, da je Hegel prav dobro vedel, zakaj transcendentalnega idealizma ni vpeljal na tak način kot Fichte, ki je poskušal do konca misliti Kanta.