Toda ta potrditev s smrtjo prav tako odpravi resnico, ki naj bi iz tega izhajala, kot s tem tudi gotovost samega sebe nasploh; kajti kot je življenje naravna pozicija zavesti, samostojnost brez absolutne negativnosti, tako je smrt njena naravna negacija, negacija brez samostojnosti, ki torej ostane brez zahtevanega pomena pripoznavanja. S smrtjo je sicer nastala gotovost, da sta oba tvegala svoje življenje, in ga prezirala pri sebi in pri drugem; ampak ne za tista, ki sta prestala ta boj. Oba odpravita svojo zavest, postavljeno v tej tuji bitnosti, ki je naravno bivanje, ali odpravita sebe, in sta odpravljena kot ekstrema, ki želita biti za sebe. S tem pa iz igre menjave izgine bistveni moment, razkrojiti se v ekstreme nasprotnih določnosti; in sredina se sesuje v neko mrtvo enotnost, ki je razkrojena v mrtve, zgolj bivajoče, ne nasprotne ekstreme; in onadva se ne dajeta in sprejemata vzajemno drug od drugega nazaj z zavestjo, temveč puščata drug drugega le neprizadeto, kot reči, prosto. Njuno dejanje je abstraktna negacija, ne tista negacija zavesti, ki odpravlja tako, da odpravljeno spravi in ohrani, in s tem preživi njegovo odpravljenost.