A ta potrditev s smrtjo prav tako odpravi resnico, ki naj bi iz tega izhajala, kot stern tudi zagotovost samega sebe sploh; zakaj kotje zivljenjenaravna pozicija zavesti, sa:mostojnost brez absolutne negativnosti, tako je smrt njena naravna negacija, negacija brez samostojnosti, ki torej ostane brez zahtevanega pomena pripoznavanja. S smrtjo je sicer nastala zagotovost, da sta oba tvegala svoje zivljenje in ga prezirala pri sebi in pri drugem; ampak ne za tista, ki sta prestala ta boj. Onadva odpravita svojo zavest, postavljeno v tej tuji bitnosti, ki je naravno bivanje, ali, odpravita sebe, in sta odpravljena kot ekstrema, hoteca biti zase. S tern pa iz igre premene izgine bistveni moment, razkrojiti se v ekstreme nasprotnih dolocnosti; in sredina se sesuje [fallt zusammen] v neko mrtvo enotnost, ki je razkrojena v mrtve, zgolj sostvujoce, ne nasprotne ekstreme; in onadva se ne dajeta in sprejemata vzajernno drug od drugega nazaj z zavestjo, temvec puscata drug drugega prostega le neprizadeto, kot reci. Njuno dejanje je abstraktna negacija, ne tista negacija zavesti, ki odpravlja tako, da odpravljeno spravi in ohrani ins tern prezivi njegovo odpravljenost.