V tem izkustvu postane samozavedanju to, da mu je življenje tako bistveno kot čisto samozavedanje. V neposrednem samozavedanju je enostavni jaz absolutni predmet, ki pa je za nas ali na sebi absolutno posredovanje in ima obstoječo samostojnost za bistven moment. Razpustitev te enostavne enotnosti je rezultat prvega izkustva; po njem je postavljeno neko čisto samozavedanje, in neka zavest, ki ni čista zase, temveč za neko drugo, tj. kot bivajoča zavest ali zavest v podobi rečevnosti. Oba momenta sta bistvena; – ker sta sprva neenaka in zoperstavljena, in se njuna refleksija v enotnost še ni uresničila, sta kot dve zoperstavljeni podobi zavesti; ena samostojna, ki ji je bistvo zasebnost, druga nesamostojna, ki ji je bistvo življenje ali bit za neko drugo; ono je gospodar, to je hlapec.