V teh dveh momentih postane za gospodarja njegova pripoznanost po neki drugi zavesti; kajti ta se v njih dveh postavlja kot nebistveno, enkrat v obdelavi reči, drugič v odvisnosti od nekega določnega obstoja; v obeh ne more postati mojster nad bitjo in dospeti do absolutne negacije. V tem je torej navzoč ta moment pripoznavanja, da se ta druga zavest odpravi kot zasebnost, in s tem sama počne tisto, kar prva počne proti njej. Ravno tako ta drugi moment, da je to početje drugega lastno početje prvega; kajti, kar počne hlapec, je pravzaprav gospodarjevo početje; temu je le zasebnost, bistvo; on je čista negativna oblast, kateri reč ni nič, in torej čisto bistveno početje v tem razmerju; hlapec pa neko ne čisto, temveč nebistveno početje. Toda do tistega pravega pripoznavanja manjka moment, da bi gospodar tisto, kar počne nasproti drugemu, počel tudi nasproti sebi, in hlapec tisto, kar počne nasproti sebi, počel tudi nasproti drugemu. S tem je nastalo neko enostransko in neenako pripoznavanje.